MAVRIČ V.- NOKTURNO ŽLAHTNIH DUŠ

Ko se mrak zgosti v noč in se razpršeni v stotine opravkov ter med tisoče ljudi končno pogreznete vase in iztrgate iz žrela ponorelega sveta čas zase, naj se oglasi Nokturno žlahtnih duš Vite Mavrič. 

Ko se mrak zgosti v noč in se razpršeni v stotine opravkov ter med tisoče ljudi končno pogreznete vase in iztrgate iz žrela ponorelega sveta čas zase, naj se oglasi Nokturno žlahtnih duš Vite Mavrič. Ker Vita noče prav nič od vas, ker ne poje, da bi ugajala in ker bi ji ugajalo. Vita poje, ker zapeta zgodba seže dlje in globlje od le izrečenih besed. Vita poje, kar morajo slišati svet in ljudje, preden povsem pozabijo nase. Poje povsem vsakodnevne zgodbe, v katerih se ljudje zaradi njene občutene izvedbe zavedo lepote in dragocenosti lastnih življenj. Poje iz spoštovanja do vseh življenj in ljubezni do lepega, ki je hkrati dobro. Poje, kar se ne da ali ne sme izreči. Poje, ko drugi utihnejo, da se njihovo življenje ne ustavi. Poje, ker so prava prijateljstva brezčasna. Vita in Arsen sta prijatelja in pretekli čas tu ne bi bil na mestu, saj Vita z vsako pesmijo na tem albumu obudi njuno prijateljstvo. Pa ne le njunega prijateljstva, obuja tudi Arsenova prijateljstva, saj umetniki vseh časov in prostorov navdihujejo drug drugega. Gino Paoli, italijanski kantavtor, je bil Arsenov dolgoletni prijatelj, zato je “ljubezen moja” Ginova ljubezen na Arsenov način in hkrati kdove katera Vitina ljubezen. In “rana” ameriškega rockerja Trenta Reznorja je hkrati tudi Arsenova in Vitina rana. In vsi, ki so v tem nizu vzajemnih prijateljstev peli pesem Louisa Aragona in Georgesa Brassensa, so si v hipu malodušja delili spoznanje, da “ljubezni srečnih ni”, medtem ko “duša" Kemala Montena združuje vse zaradi ljubezni trpeče duše v Nokturno žlahtnih duš. Zato Vita v tem nizu preobilja lepega teh žlahtnih duš ne obuja samo prijateljstev, temveč jasno kaže na brezčasnost njihovih pesmi in univerzalnost zgodb. In to tako odlično, kot da niso že tisočkrat slišane, neštetokrat povedane zgodbe iz časov, ko je imel svet čas za rast slehernega čustva in njegovo mehko minevanje. Ko sta bila žalost in veselje enako opojna in ne le hipno nelagodje ali ugodje, ki se ga je treba otresti za večjo produktivnost vsakdanjosti. Zagotovo boste kljub izjemnim in samosvojim aranžmajem ter vrhunski izvedbi izbornih glasbenikov prepoznali pesmi, ki jih je s svojim značilnim glasom pel Arsen. Po drugi strani pa boste ravno zaradi Vitine interpretacije in ker so prepesnjene v slovenski jezik, spoznali povsem nove plasti odlično zapetih zgodb. Arsenovih pesmi in pesmi njegovih glasbenih sopotnikov Vita ne poje v slovenskem jeziku zgolj zaradi spoštovanja do le-tega ali zaradi preskoka morebitne jezikovne pregrade, temveč zato, ker se že več kot trideset let do obisti zaveda samobitnosti slovenskega jezika, v katerem se čustva zrcalijo samosvoje in zgodbe, čeprav enake, vendarle niso iste. Vitin album ni lahkotno pogrevanje starih šlagerjev v imenu nostalgije. Nasprotno, je vrhunski glasbeni izdelek, ki zahteva pozornost pri poslušanju, dokler vas nezavedno ne odnese tok Vitinega glasu, dokler vas skozi Nokturno žlahtnih duš ne odnese v slasti in bolečine vaših lastnih življenj.