Odkritje canskega festivala, za mnoge »film leta«, je pretresljiva pripoved o človeku, ki išče človečnost v okoliščinah, kjer je ni. Velika nagrada žirije v Cannesu.
Oktober 1944 v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Savel Ausländer je član posebne skupine judovskih taboriščnikov, imenovane sonderkommando, ki je prisiljena sodelovati pri množičnih usmrtitvah. Nekega dne med delom v krematoriju odkrije truplo dečka, za katerega trdi, da je njegov sin. Zdaj ima pred sabo le še en cilj: najti rabina, ki bo zrecitiral molitev za pokojnika, in otroka dostojno pokopati.
»Savlov sin pogumno izziva debato o tem, kako (in ali sploh smemo) prikazati nacistična taborišča smrti, ki sega vsaj v čas filma Shoah (1985) Clauda Lanzmanna, zaradi česar bo najverjetneje izzval tako občudovanje kot ogorčenje: sta njegova brezkompromisna zadržanost in formalna strogost korektiv senzacionalizma in sentimentalnosti, katerima je naklonjen Hollywood, ali zgolj zamenjava ene vrste eksploatacije za drugo? Nemesu /…/ je treba priznati, da njegov presunljiv in hipnotičen, a hkrati sila zadržan film očitno prenese, celo pozdravlja, dobršno mero moralne dvoumnosti. /.../ To je izvrstna vizualna reprezentacija duševnega stanja, ki je že davno tega vsrkalo nezamisljivo. Izkušnja ob gledanju Savlovega sina tako ni dosti drugačna, kot če bi se z bratoma Dardenne prebijali skozi najgloblje kroge Dantejevega pekla.«
- Justin Chang, Variety
107 min;
madžarščina, jidiš, nemščina